SIMPTOM DUŠEVNE BOLEZNI ALI ZRCALO NAŠIH ODNOSOV?

Ko s kom govorim o slišanju glasov, ta obièajno postane radoveden. A zraven zaèutim tudi nekaj strahu. Kako to, da je pojem slišanje glasov ovit v strah?

Èe v brskalnik Google vtipkam »slišanje glasov«, se mi prikažejo veèinoma prispevki, ki govorijo o shizofreniji. Po teh prispevkih sodeè je slišanje glasov eden izmed simptomov duševne bolezni, kot je npr. shizofrenija. Èe nadalje vtipkan v Google iskalnik »shizofrenija«, se najprej pojavi prispevek Wikipedije, nato pa nekaj forumov in internetne strani razliènih psihiatriènih bolnišnic ter farmacevtskih korporacij. Nazadnje sem pojem slišanje glasov slišala v poroèilih po radiu, kjer so poroèali o razpletu nedavnega dogodka – o streljanju v Litiji. Poroèali so, da je storilec priprt na psihiatriènem oddelku, saj je povedal, da je samo ubogal svoje glasove. Torej naj bi bilo slišanje glasov (glede na brskanje na internetu in njegovo omenjanje v medijih) najverjetneje povezano z duševno boleznijo. Psihiatrièni pristop o slišanju glasov govori veèinoma kot o simptomu bolezni, ki nima posebnega smisla – razen da je simptom. Beseda bolezen pa je v SSKJ razložena kot »motnja v delovanju organizma«. Bolezen se lahko prenaša in je lahko razliènih vrst: nalezljiva, dedna … Lahko ozdraviš, jo premagaš – lahko pa tudi ne. Bolezen je torej nekaj, kar je izven nas, nekaj, na kar obièajno ne moremo sami vplivati. In ko zbolimo, je strokovnjak za to zdravnik, ki zdravi. Pacient je tisti, ki prejema strokovno zdravstveno oskrbo. Duševna bolezen pa je take vrste bolezen, za katero se ne ve, kakšen je njen izvor. Èe imaš vnetno bolezen z vroèino, npr. gripo, je to razvidno v krvni sliki. Èe imaš zlom kosti, je to vidno s pomoèjo rentgenske slike … Tako imenovana duševna bolezen pa nima znanega in nedvoumnega fiziološkega izvora oziroma ni dokazljiva s telesnimi preiskavami, pa najsi bodo še tako natanène. V zadnjem èasu pospešeno opazujejo in preuèujejo možgane in išèejo odstopanja nevro-fizioloških znaèilnosti možganov bolnih oseb od zdravih, vendar take raziskave niso pripeljale do preprièljivih rezultatov. Kako to?

Ljudje smo kompleksna bitja. Nismo še odkrili vseh skrivnosti življenja in okolja, v katerem živimo. Te skrivnosti odkrivamo postopoma, po majhnih korakih dodajamo odgovore na vprašanja v neskonèen mozaik neznanega. Odgovori pogosto porajajo nova vprašanja in tako živimo v nedovršnem, odprtem, nikoli dokonèno poznanem svetu. Okoli nas je še veliko nepoznanega. In ne samo okoli nas. Tudi sami sebi smo dokaj nepoznani. Slišanje glasov je eden izmed takšnih pojavov, ki ga le malo poznamo in okoli katerega lahko nastane tanèica strahu, stigme, tabuja … Mediji o tem pojavu poroèajo pretežno na naèin, ki slišanje glasov predstavlja kot nekaj slabega, bolezenskega in strah vzbujajoèega. Le redko pa na naèin, ki bi slišanje glasov predstavljal kot nekaj pozitivnega ali povsem obièajnega.

Kaj pa najdem, èe v iskalnik Google vtipkam angleško besedno zvezo »hearing voices«? Prvi prispevek je podoben kot pri iskanju v slovenšèini – o slišanju glasov govori kot o simptomu shizofrenije. A takoj za prvim sledi drugaènih pet prispevkov! To so strani organizacij, ki združujejo pretežno ljudi, ki slišijo glasove, torej »slušatelje«, prvoosebne strokovnjake za slišanje glasov. Skupaj z drugimi strokovnjaki, psihiatri, psihologi, psihoterapevti, socialnimi delavci … širijo misel, da je slišanje glasov resnièno, da je po svoji vsebini smiselno in da ni znak bolezni – prej smiseln odziv na težke življenjske dogodke! Na mnogih od teh strani pišejo, da cilj teh organizacij in dela z ljudmi, ki slišijo glasove, ni ozdravitev (saj to ni bolezen) ampak okrevanje.

Okrevanje pa velikokrat pomeni nauèiti se živeti z glasovi – vzpostaviti in negovati tak odnos z glasovi, da bo življenje z njimi znosno in obvladljivo. Tak pristop pripisuje in daje moè za spremembe ter nadzor v roke posamezniku z izkušnjo slišanja glasov. Pri uèenju vzpostavitve nadzora ima oseba seveda podporo razliènih strokovnjakov, ki z njim ali z njo sodelujejo, a hkrati je posameznik tudi sam prvoosebni strokovnjak. To pomeni, da sta si strokovnjak in oseba, ki sliši glasove, v bolj enakovrednem položaju. Posameznik tu ni pasivno bitje, pacient, ki brezpogojno uboga glasove, zdravnika in ljudi okoli sebe. Prej je zamišljen kot aktiven, kot tisti, ki dopušèa nasvete, podporo, glasove – a se sam odloèa, kako in kaj bo z njimi. Slišati glasove (in nasvete drugih) še ne pomeni ubogati. Koncept bolezni in s tem povezana vloga pacienta postavi izkušnjo izven èloveka in ga naredi za nevednega. Posameznika postavi v neenakovreden odnos do strokovnjaka. Zdi se, da smo bili tekom svojega odrašèanja vsi podobno obravnavani v raznih institucijah izobraževanja in vzgoje. Kot da smo prazne posode, v katere bo nekdo drug, ki vse ve, nalil znanja in »pravih« pogledov. Navadijo nas poslušati in ubogati. Izhajajo iz predpostavke, da smo uèenci pasivna bitja, ki nas bo nekdo drug, uèitelj, nauèil vsega, kar je potrebno za življenje na tem svetu. Kot da nekdo popolnoma ve, kakšen je ta svet. Torej, da je že svet popolnoma odkrit in razkrit! A v resnici ni tako. Svet je odkrit le toliko, kolikor smo ga pripravljeni spoznavati. Kolikor smo ga pripravljeni raziskovati in ga dojemati kot nekaj še neraziskanega, skrivnostnega … Kolikor smo pripravljeni na strah, ki je vedno prisoten pri odkrivanju neèesa nepoznanega. In kolikor smo kot sopotnika strahu pripravljeni sprejeti zaupanje. Ne nazadnje v to, da je naša lastna izkušnja resnièna in smiselna. In da je tisti, ki sliši glasove, prvoosebni strokovnjak. Vsak od nas je prvoosebni strokovnjak, saj vsak od nas živi življenje, ki se razlikuje od življenja drugih. In to svojo strokovnost v veèji in manjši meri neguje v odnosih. Tudi v odnosih s svojimi glasovi.

Samo slišanje glasov po izkušnjah in mnenju mnogih ljudi ni problem. Problem je odnos do tega pojava na ravni posameznika in širše družbe. Raziskovalci iz Stanforda (http://news.stanford.edu/ news/2014/july/voices-culture-luhrmann-071614.html) so npr. ugotovili, da je vsebina glasov drugaèna v zahodnem svetu kot v afriško-indijskem. Glasovi v ZDA in Evropi so veèinoma kritièni, nesramni, nasilni… Glasovi na obmoèju Afrike in Indije so podporni, spodbujajoèi in pomirjajoèi. In kakšen odnos imamo (v tem primeru s svojimi glasovi), je v veliki meri zrcalo odnosov, ki smo jih bili deležni tekom življenja.

Bralce in bralke vabimo, da z nami delite svoje izkušnje s slišanjem glasov. Pošljite jih lahko na naslov slisanjeglasov@gmail.com ali na poštni naslov: Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana, z dopisom »slišanje glasov«. Èe se boste s tem strinjali, bomo vaša mnenja in izkušnje z glasovi objavili v tej rubriki.

Lara Brglez

Objavljeno v: Kralji ulice, št. 105, februar 2015, s. 10-11.