PODZEMNE KORENINE: VIZIJE ZA UPIRANJE MONOKULTURI IN GRADITEV SKUPNOSTI

PODZEMNE KORENINE: VIZIJE ZA UPIRANJE MONOKULTURI IN GRADITEV SKUPNOSTI

Vse to lahko vidite, ko se peljete po avtocesti: ogromna polja identiènih posevkov, ki segajo kilometre daleè, in ki mejijo na neskonèno morje nakupovalnih centrov, parkirišè ter stanovanjskih naselij. Vse to lahko vidite tudi na naših kuhinjskih policah in v naših uèilnicah: enake ploèevinke soka na mizah v Kairu in v Kentuckyju, enake opredelitve "napredka" in "svobode" v uèbenikih po celem svetu. Monokultura - praksa kopiranja ene rastline, izdelka ali ideje širom ogromnega prostora – to je približno najbolj nestabilna in nevzdržna oblika organizacije z najmanj domišljije, kar jih obstaja, vendar kratkoroèno omogoèa, da sistem teèe gladko in ohranja moè v rokah majhnega števila ljudi.

V skladu z logiko našega sodobnega sveta je raznolikost, pa naj bo na polju ali v šolski uèilnici, neuèinkovita in je težko z njo upravljati. Ljudje z moèjo so že dolgo tega doumeli, da je veliko lažje kontrolirati stvari, èe vsi jedo isto hrano, poslušajo isto glasbo, berejo iste knjige, gledajo iste televizijske oddaje in govorijo isti jezik. Temu pravimo monokultura. Medtem ko naj bi domnevno bili vsi bolj in bolj povezani s to novo "globalno kulturo," smo dejansko bolj in bolj izolirani drug od drugega. Vse postaja bolj in bolj prazno, in tako smo mnogi od nas na koncu osamljeni in izkoreninjeni ter se sprašujemo, zakaj se zdi vse tako narobe.

V divjini se stvari odvijajo èisto drugaèe. V starih gozdovih je vse povezano, od mahu in lišajev do praproti, draèja, ptic in hrošèev. V našem umu pa loèujemo vse dele gozdov v posamezne košèke, medtem ko bi bilo veèinoma lahko bilo bolj koristno videti gozd kot en velikanski organizem, kjer posamezni deli sodelujejo. Gozdna drevesa prepletajo svoje korenine in dejansko pod zemljo komunicirajo med seboj. To lahko najbolje vidimo v grapah v okolici potokov, kjer poboèja razkrivajo povsem asimetriène preplete korenin, ki si jih noben znanstvenik z vsemi svojimi zakoni fizike ne bi mogel zamisliti ali jih naèrtovati. Nekaj v teh prepletih pojasnjuje, kako se lahko ta drevesa nagibajo v razliènih kotih, kljubujoè zakonom gravitacije, kako lahko nagibajo svoja debla v najmoènejših vetrovih in še vedno preživijo, kako se lahko upogibajo, a ne zlomijo, ter se prilagajajo z nepredvidljivimi krivuljami in koti naèinom, kako svet diha in sije in dežuje in gori. Beton tega ne more storiti. Veliko se lahko nauèimo iz tega, kako se življenje razvija in postaja moènejše v divjini. Nekaj v tej življenjski arhitekturi kaosa in èasa, v veèplastnih gozdovih in mikroskopskih algah, bo preživelo katerokoli od ravnih linij in kvadratnih institucij, v katere so nas uèili verjeti.

Verjamemo, da ljudje ne sodimo v rešetke in škatle izkoreninjenih samotnih monokultur. Ljudje smo prilagodljiva bitja, in medtem ko se veliko ljudje nauèi, kako se prilagoditi, nekateri od nas ne moremo prenašati sodobnega sveta, ne glede na to, koliko psihoaktivnih drog (psihiatriènih zdravil) ali let šole ali programov spreminjanja vedenja smo že dali skozi. Katerikoli realistièni model duševnega zdravja mora sprejeti dejstvo, da ni standardnega modela uma in da nihèe od nas ni zasebna enota, ki bi bila izdelana za udobje in uèinkovitost. Ne glede na to, kako odtujeni smo od sveta okoli nas, ne glede na to, kako odklopljeni ali depresivni se morda poèutimo: nismo sami. Naše življenje podpirajo življenja nešteto drugih bitij, od mikrobov v naših trepalnicah do ljudi, ki so tlakovali ulice našega mesta. Svet je veliko bolj zapleten in lep kot se zdi na površini.

Mnogo nas je, ki svet èutimo s tanko kožo in mehkimi srci, in ki nas oznaèijo za nore, ker smo preveè polni ognja in boleèin, in ki vemo, da obstajajo še drugi svetovi in se ne poèutimo dobro v tej razlièici stvarnosti. Prebijali smo se skozi asfalt ploènikov in cveteli kot neprilagojeno cvetje, odkar ljudje hodijo po Zemlji. Mnogi imamo dostop do skrivnostnih plasti zavesti – predstavljate si nas lahko kot korenine regrata, ki zbirajo mineralne snovi iz skritih plasti tal, do katerih druge rastline ne dosežejo. Èe imamo sreèo, jih nato delimo z vsemi na površini - zato, ker stvari doživljamo moènejše od drugih ljudi okoli nas, veliko nas ima vizije o tem, kako bi stvari lahko bile drugaène, zakaj bi morale biti drugaène, in boleèe je o tem molèati. Vèasih nas oznaèijo za bolnike in vèasih za svetnike. A ne glede na to, kako nas oznaèijo, smo bistven del tega, kar naredi naš planet celoto.

Èas je, da prepletemo svoje podzemne korenine in povemo svoje zakopane zgodbe, da postanemo moènejši in razpršimo svoje vizije po vseh zaplatah razrezane in poškodovane prsti družbe, ki tako obupno potrebuje spremembe.

Jezik je mesto, kjer je treba zaèeti. Besede so lahko moèna semena. Zdravstvene avtoritete nam ponujajo veliko vrst besed, s katerimi naj bi govorili o sebi in težavah, ki jih imamo, besede, kot so "depresija" in "psihoze." Vèasih nam te besede pomagajo ozreti se nazaj na svoja življenja z novim naèinom razumevanja tega, kaj za vraga se je dogajalo, vendar nas te besede na koncu prepogosto le vtaknejo v žalostne, loèene predale, v katerih èutimo, kot da je nekaj narobe z nami in da se ne moremo z nikomer povezati.

Jezik je moèen. Odpre lahko svet kot sonèni vzhod, lahko pa tudi zakrije nebo kot zaporniški zidovi. Jezik je magija. V starih èasih še pred množiènimi obèili, tehnološka kulturo in fluorescentno svetlobo - ko se je stemnilo in so ljudje sedeli okrog ognjev in pripovedovali zgodbe, ali pa so sami ob sveèah pisali zgodbe – so spoštovali pisano in govorjeno besedo, ker so se zgodbe in miti prenašali iz roda v rod in se prilagajali èasu.

Èe se tega zavedamo ali ne, s svojimi besedami delamo uroke. Danes naj bi verjeli, da je znanost odstranila potrebo po nadnaravnih moèeh, toda uroki nas stalno obletavajo: uroki so na jumbo plakatih, katerih sporoèila si izvrtajo pot do našega uma; so v hipnotiènem sijaju televizijskih oddaj, zaradi katerih pozabimo na svoje lastne sanje in jih nadomestimo s sporoèili reklam, ki oglašujejo udobje in apokalipso; so v šolskih knjigah in reklamnih okenèkih na naših raèunalniških zaslonih, ki pojasnjujejo le eno stran zgodovine.

Tuj jezik se nahaja v naših glavah in na naših ustnicah. Besede, kot so "motnje" in "bolezen" nam ponujajo en niz metafor za razumevanje tega, kako s svojimi hitro spreminjajoèimi se mislimi in dušami doživljamo svoja življenja, vendar pa je to razumevanje zelo omejeno. Metafore so zelo moène. Mislimo skozi jezik, tako da nenehno filtriramo vse naše zaznave s pomoèjo razpoložljivih struktur, ki so v besedah in metaforah v naših možganih – in metafore na mnoge naèine ustvarjajo našo realnost.

Èe se danes ozremo okrog sebe, precej jasno opazimo resno pomanjkanje domišljije. To je kot da bi bili pod urokom monokulture – urok, ki nas naredi neobèutljive za dejstvo, da bi stvari lahko bile toliko boljše in lepše. Urok nadzira, kako artikuliramo svoje sanje in kako razumemo svoja telesa in um. Urok doloèa, kako èutimo o sebi in o povezovanju z drugimi ljudmi. Pušèa nas s èudnimi besedami v naših ustih in v našem jeziku, ter z grozljivo lepljivimi spevnimi reklamnimi pesmicami in stereotipi o naših sosedih.

Èe bomo spremenili metafore, ki oblikujejo naš um, bomo morda lahko spremenili realnost okoli nas.

Moramo zaèeti govoriti in se povezovati - najti skupno osnovo in skupen jezik z drugimi ljudmi okoli nas. Moramo oblikovati skupine in najti tak jezik za naše zgodbe, ki nam bo smiseln in nas bo napolnil z dobrimi obèutki o nas samih. Moramo se »od-uèiti« družbeno posredovanih mnenj o tem, kaj pomeni biti "bolan" in "zdrav". Moramo zahtevati nazaj svoje sanje in najti naèine, da jih uresnièimo. Deliti moramo vse, kar bomo spoznali o tem, kaj pomeni biti èloveško bitje. Ljubiti se moramo, kakršni smo – izkrivljene in intenzivne, moène in zastrašujoèe, nemirne in nagnjene k igri v blatu - in razumeti, da so plevel le rastline, ki se ne želijo udomaèiti in razstavljati. Moramo narisati nove zemljevide vesolij, ki si jih delimo, in najti naèine, da se skupaj zdravimo. Vpoklicati moramo vse, kar imamo za ustvarjanje socialnih prostorov in trajnih podpornih omrežij za sebe in za ljudi, ki nam bodo sledili.

Pomislite na priroènik, ki ga držite v rokah, kot na knjigo èarobnih urokov. To vam lahko pomaga prièarati svet, ki ga želite videti. Predstavil vam bomo kup idej, zbranih od vsepovsod, potegnjenih iz podzemnih plasti naše kulture in zavesti. Upamo, da vas bodo spodbudile k temu, da zaènete govoriti, vpiti, krièati, plesati, ustvarjati in sodelovati pri spreminjanju sveta okoli nas. Upamo, da ga boste naredili malo manj sivega in osamljenega in hladnega. Upamo, da boste uèili ljudi o vseh rastlinah v vrtu, ne le o tistih, ki so v uèbenikih. Upamo, da boste našli besede za vse dele vas, tudi za tiste, polne brazgotin, in upamo, da jih boste lahko - skupaj z ljudmi okrog vas – sestavili in odkrili, da v resnici niste sami. Veliko nas je, ki èakamo, da se nam pridružite v vsej vaši izkrivljeni lepoti in norosti.

Opomba: Zgornje besedilo je eno od prvih poglavij knjige Friends make the best friends: A guide to creating community mental health support (druga izdaja, pomladi 2013), ki jo je izdal The Icarus project - www.theicarusproject.net. Knjiga bo v celoti pod naslovom Prijatelji so najboljše zdravilo izšla v novembru 2015. Besedilo je prevedel Bojan Dekleva.