MOJI GLASOVI

Vèasih, èe se naprezam, slišim glasove domaèih. Od mame in vseh sorodnikov. Vendar poskušam to z dobro voljo, z dobrimi mislimi, knjigami, reklamami in oddajami premagati. Tudi tablete je treba jesti, vendar ne preveè. Rada imam vse ljudi na svetu in ne znam se še dobro postaviti zase, vèasih pa se še preveè. Rada imam Kralje ulice, èeprav pijanca ali narkomana ne bi imela v družini. Razumem in spoštujem pa jih. Raje imam kadilca, èeprav je težak in je patološki lažnivec ter kofeinski odvisnik. Tudi on bo enkrat uspel. Vèasih mi pridejo misli »prasica in tatica«. Ali »nisi me vreden«. Bela barva je nedolžnost. To so pa zdravniki. Nosijo bele halje. Torej v bolnici je bog in najprej si moraš sam pomagati, šele potem lahko ti pomagaš drugim. Jaz èakam princa, da me bo obudil iz sanj. Vendar ga že imam. To je moj fant. Jaz sem grofi ca svoje sobe, nisem pa velik èlovek. Vèasih imam glasove: »Èestitamo, Iza, vsi ti ploskamo, saj si naša. Si zmešana. A si že spet f..ala?« Jaz pa vem, da sem èisto normalna, le paniko imam pred zaprtimi prostori. Vèasih imam glasove: »Heil Hitler, heil Mussolini.« Ampak ne vem veè tega vica, ki ga ve moj 88-letni sosed, ki je kot dedek. Ampak je bil komunist, preživel je veliko in je že od zaèetka bil med najboljšimi pevci. Vse naj gre v franže. Volja je enaka domišljiji. Domišljija prevlada voljo in glej, glej, vse mi dol visi, tako kot Robert Prebil.

Iza

Objavljeno v: Kralji ulice, št. 111, avgust 2015, s. 10