MISLIM IN SLIŠIM
Vem, kako bo to slišati – rekla in slišala sem se kar nekajkrat –, ampak precej èasa mi je vzelo iskanje èasa, da se usedem za papir in spišem svojo zgodbo. Pa sem si ga le našla. Z vami, bralci in bralkami, prelistovalci in prelistovalkami, bom podelila kos svojega sveta. Opozarjam le, da se branje lahko izkaže za neprijetno, nerazumljivo, zmedeno, nelogièno – tako paè živim in življenje ni vedno v pozitivnih superlativih.
Imam glasove. Veè njih, do tega trenutka jih lahko razloèim samo pet. V moji glavi so. Jaz sem glasovi. Enega uporabljam za razmišljanje. Vse od premlevanja, kaj bom skuhala za kosilo, kam se bom ali ne bom odpravila popoldan, kaj bom poèela prihodnji teden, ali imam dovolj WC papirja, pa vse do vprašanja, ali ima moje življenje sploh smisel. Tako je, kot bi to poèela skozi glas, obenem ga produciram in slišim. Prijazen je, topel, domaè; kadar sem v stiski s èasom beblja in spušèa besede, ampak ga razumem. Potem imam glas, s katerim si pripovedujem. S tem si v glavi berem, ko mi oèi teèejo prek pisanih besed – bodisi knjige, èlanke, èasopis, male oglase ali pa podnapise. Zanj sem preprièana, da je z menoj že od malega, vse od takrat, ko sem brala svoje prve knjige. Tu je seveda še glas, s katerim si narekujem – tudi to, kar pišem sedajle. Ti trije zelo pogosto sodelujejo med sabo – v miselnem procesu, kjer je treba nekaj prebrati, razumeti, preokviriti in pospraviti podatke, ki so novi, in stare dati k starim, nasprotujoèe uskladiti in tako dalje; vse do tega, da moram nekaj dati ven; ali odgovoriti ali napisati. Vèasih delajo tudi vzporedno – tako kot èe bi kuhala in štrikala obenem, ali pa tako, kot lahko raèunalnik naenkrat dela z veè programi. Besede za opisovanje tega, kar se mi v glavi dogaja, še niso bile izumljene, vse je razloženo s primerjavami. Vsi ti trije glasovi so si med seboj razlièni, vsi so moji, ampak so bolj moški kot ženski. Pred kratkim sem zaznala še komentatorja – to je glas, ki pokomentira vse, kar jaz drugaèe vidim, vse, kar izstopa – na ulici, na mimoidoèih, v sobi, v kopalnici, kjer koli okoli mene. Ta je precej neposreden, vèasih nesramen, vedno pa iskren. In komentira v veè razliènih jezikih. Dostikrat se z njim nasmejem, pa potem okolica vpraša: »Kaj pa je?« Pa veèkrat odgovorim: »Niè, niè ...« In mali teènež, ki je edini, ki z menoj govori, kot da on ni jaz, ima pa za pokomentirati stvari, ki jih v življenju poènem, tako kot se mi zazdi, kar pa ni nujno tudi tako, kot je (moralno, etièno, vzgojno, odnosno, komunikacijsko ...) najbolj ali sploh prav.
Odkrila sem jih, pa ne sama seveda, na slabi polovici študija. Študija tiste vrste, ki za kvaliteto strokovnjaka, za katerega se šolam, zahteva delo na sebi. Uèenje se zares zaène ob neprijetnostih. Do takrat sem jih jemala za samoumevne in živela v preprièanju, da je to nekaj tako naravnega, da vsi to poznajo. No, izkazalo se je, da temu ni tako. Za nekatere vrste slišanja glasov imajo celo diagnoze. Sama svojima zdravnicama nikoli nisem govorila o svojih glasovih – pa ne da bi se bala diagnoze; ampak zato, ker se mi zdi, da ne bi razumeli; nekako mi delujeta bolj kot vidni tip oseb, ki enostavno ve in èuti, kaj razmišlja, tega pa ne sliši. Norost ne živi v èrno-belem svetu. Vsak od nas je vsaj malo nor, vsaj nek del svojega življenja, pa èe mu je všeè ali ne. Meni bi bilo brez glasov verjetno dolgèas ... Bi bila, bi obstajala, ampak ne bi zares bila in bila bi daleè od tega, kar sem sedaj in kar še bom. Do sedaj sem bila nosilka kar nekaj družbenih vlog, kar nekaj nazivov in imen ter prenekatere diagnoze. Strokovna jaz to razume, privatna se s tem ne samo ne strinja, paè pa se na te nalepkice, malodane, požvižga. In to z radiem v glavi. Ko se mi zjutraj zatakne nek zoprn komad in se ga do popoldneva ne znebim, ko se mi popeva ... vèasih celo naglas. Preden konèam pa samo še to – tistim, ki so mi omogoèili prostor, èas in moè, da je tale zapis nastal, iskrena hvala.
Pick a disease. Have a diagnose. Have two. My treat. – Izberi si bolezen. Vzemi diagnozo. Vzemi si dve. Jaz èastim.
Ekaterina
Objavljeno v: Kralji ulice, št. 109, junij 2015, s. 10.